Descrizione

(iz knjige P. Tassinarija, Portulanska karta Tržaškega zaliva, Portolano del Golfo di Trieste) Širjenje pristanišča Trst v prvi polovici 19. stoletja je skupaj s prehodom plovbe na jadra na plovbo z motorjem v tem jadranskem mestu pripomoglo k nastanku nove, sodobne ladjedelniške industrije, na škodo majhnih ladjedelnic na istrski obali. Leta 1850 je bilo preko 90 % cesarskega ladjevja zgrajenega v pokrajinskih ladjedelnicah. Medtem ko je ladjedelnica Panfili v Trstu dosegala svojo najvišjo produktivnost, so bile druga za drugo ustanovljene livarna Strudthoff (kasneje Tržaška tehniška tovarna), ladjedelnica Sv. Marka, ladjedelnica Lloyd in nenazadnje ladjedelnica Sv. Roka. Proti koncu stoletja so se razmere spremenile z uvajanjem kovinskih ladijskih konstrukcij, s katerimi se je uveljavila angleška proizvodnja. Šele neposredni ukrep vlade leta 1908 je omogočil nastanek Tržaške ladjedelnice, ki naj bi si z ladjedelnico Sv. Roka razdelila proizvodnjo komercialnih kovinskih plovil. Nova ladjedelnica je bila zgrajena na območju Pancana, malaričnega močvirja, ki so ga izsušili z novim sistemom za izkopavanje dostopnega kanala. Izbrali so ga tudi zaradi manjše korozivnosti sladke vode v zalivu, v katerega so se izlivali namakalni kanali reke Soče. Angleške tehnične strokovnjake in delavce, najete na začetku, je počasi zamenjalo domače osebje in ladjedelnica je tako dobila pomembno vlogo na lokalni ravni. Poškodbe zaradi bombardiranja v času prve svetovne vojne v prihodnjih letih niso ustavile splovitve znamenitih ladij, kot sta Vulcania in Saturnia, in razvoja letalskega oddelka s slovitimi hidroplani iz serije Cant. Danes je ladjedelnica last družbe Fincantieri. Gradijo predvsem luksuzne križarke, namenjene v tropska morja, ki so postale že skoraj del tržiške pokrajine.