Podatki o prvih gojiščih školjk v Miljski dolini časovno niso točno umeščeni. Ribiči, potomci ""solinarjev"", ki so sol pridobivali v starih solinah, so daleč od obale postavljali hrastove veje in kole, na katere se je na dnu prijelo seme ostrig, na višjem delu pa seme klapavic. Male ostrige in klapavice so nato pustili tri leta rasti v ustreznih zaščitenih območjih, kot je žaveljska ravnica. Na vsakem ""drevescu"" so pridobili po kakšen cent pridelka, ki so ga nato razdrobili na čolnu in odpeljali na prebiranje ""ostrigadorijem"" na obali. Sistem gojenja ostrig na kolih (francoski tip gojišč s podpornimi vmesnimi elementi za zbiralnike in mreže za sejanje) je uporabljala avstrijska družba za ribolov in morsko ribogojstvo v miljskem zalivu, kjer se je konec 19. stoletja z gojenjem školjk preživljajo 32 družin. Te so vsako leto postavile približno 20.000 kolov in letno niso nikoli pridelale manj kot 100.000 ostrig. Večkrat so poskušali način pridelave izboljšati in postaviti gojišča tudi v Gradeški laguni, vendar sta čas obeh svetovnih vojn in onesnaževanje, do katerega je prišlo v miljskem zalivu, privedla do presežka pri pridelavi ostrig. Ponovno se je gojenje pojavilo leta 1970 prav tako v Gradeški laguni z Društvom tržaških gojiteljev ostrig in s pobiranjem na naravnih nahajališčih v zalivu, vendar je ostrige sčasoma zamenjalo gojenje klapavic.