Na otočkih, imenovanih »mote«, ki še danes nosijo stara gradeška imena, so ribiči živeli v kočah iz navadnega trsa. Zdaj le redki tam ostajajo vse leto, a koče so še vedno zaščitni znak lagune in postojanka za številne prebivalce Gradeža, ki se še danes preživljajo z ribolovom. Nekatere se poleti spremenijo v domače gostilne, v katerih najdemo odlične ribje jedi, ki jih spremljata polenta in furlansko vino – tak primer sta denimo okrepčevalnici Ai Ciodi in Ai Fiuri de Tapo. Tloris koč je pravokoten, z enim samim prostorom, krajše stranice so nekoliko ukrivljene, z nosilno strukturo iz lesenih palic, prekriva pa jih streha iz debele plasti navadnega trsa, ki ga naberejo med junijem in oktobrom. V središču je bilo ognjišče, iz katerega je dim izhajal skozi streho, ki pa ni prepuščala dežja. Oprema je bila preprosta, sestavljala jo je miza s klopmi ali stoli, kakšna kredenca ali omara, eden od kotov pa je bil namenjen ležišču. Na stranskih stenah sta bili okni, medtem ko so bila vrata obrnjena na zahod, da bi tako kočo varovala pred hladnimi vetrovi, ki pihajo z vzhoda. Na vsaki »moti« so bile do tri ribiške koče, ki so služile za bivanje in shranjevanje ribiške opreme, nekaj zelenjavnih vrtičkov (vanese) za pridelavo vrtnin, “cavana”, majhno pristanišče v laguni kot zavetje za čolne, sušišče ribiških mrež, obkrožale pa so jih tamariske.