(iz časopisa Il Piccolo, 6. novembra 2012). Zaliv Pancan se je od 20. do 70. let prejšnjega stoletja v mesecu decembru spremenil v eno samo veliko lovišče za izlov ogromnih količin cipljev, ki so jih nekoč zelo cenili, danes pa je ta dejavnost opuščena. Ulov je bil včasih prav čudežen, kot na primer rekordnega leta 1953, ko so napolnili 24 železniških vagonov. Ihtiolog Sergio Paradisi je to opisal v izredno dragocenem dokumentu, ki priča o tej starodavni tradiciji ribolova, s katerim se zaradi okoljskih sprememb v tržiških vodah ne ukvarjajo več."V začetku 20. let prejšnjega stoletja se je začela "trata" na ciplje v zalivu Pancan, ko je tržaško podjetje Faccanoni dobilo javno naročilo za izkop zavarovanega zaliva. Tržiškim ribičem so bile dodeljene pravice do ribolova na tem zaprtem predelu, novem akvatoriju z ogromnim potencialom, zlasti pozimi, ko so ribe prihajale vanj v iskanju hrane in toplejše vode. Iz tega se je rodila t.i. "trata", torej možnost lovljenja ogromnih količin rib z eno samo veliko mrežo. Pri tem postopku ni mogoče improvizirati, zato so v prvih letih domači ribiči poiskali pomoč pri koprski ribiški družini in ji odstopili 30 % ulova v zameno za opremo. Leta 1932 je kot upravičenec do koncesije za izvajanje ribolova s 44 ustanovnimi člani nastala Cooperativa fascista tra pescatori (Fašistična ribiška zadruga), ki je dosegla največje število 150 članov v obdobju takoj po vojni. Domiselni mornariški častnik Giuseppe Pescatori je vodil prve samostojne skupinske izlove (trate) tržiških ribičev. Vodil je izdelavo velikanske mreže in uvedel uporabo "vlečnice", druge vrečaste mreže z dvema kriloma, ki so jo spustili v notranjost prve. Pred decembrskim skupinskim izlovom so mesec dni potekale priprave: zaliv so zaprli ponoči, ko je bilo v njem več rib. Paradisi se v svojem članku spominja, da «je bilo potrebno mreže spustiti dvakrat ali trikrat, da so pokrile ves zaliv. Po spuščanju so mrežo začeli zategovati; potrebnih je bilo šest dni, da so izvedli “a segno de tratòr”, torej zmanjšali obodno površino na tako velikost, ki je omogočala spuščanje velikega saka, v katerem je ostal ujet ulov do konca postopka». Uporabljali so čolne, imenovane batane, spremljali pa so jih trije bragoci, nabavljeni v Chioggi. Ulov so naložili na barke z velikimi ročnimi mrežami (voligòn). Ti izlovi so bili velikanski podvigi, ki jih je po vojni olajšala uporaba motorjev. "Plen" se je meril v vagonih na leto. Trata je vsak december, pol stoletja, omogočala ulov kar 180 tisoč kilogramov rib. Leto 1953 je bilo rekordno s 24 zvrhano polnimi vagoni. Zadnjič so mreže spustili leta 1977 pod vodstvom vodje lova Bruna Novacchija. Danes te vrste ribolova ni več, ciplji pa še plavajo in vsake toliko časa znova napolnijo zaliv in razširjeni del kanala Valentinis."